VSE O LJUBEZNI - 1. ZAKAJ SE ZALJUBIMO IN ZAKAJ NE (V. del)

Skrajni čas je, da vas ponovno popeljem v razmislek o »zaljubljenostih«. Prav zaradi zaljubljenosti me je malo odneslo, ampak sem spet z vami. 

Kakorkoli že … kako ljubezen prepoznati brez izkušnje o ljubezni? 

Ljubezen se razkriva zgolj in samo skozi naše izkušnje, zato se ne da izreči čudežna definicija: »To je ljubezen!«  

Ne more se je strpati v noben kalup, ne more se nanjo pokazati, je niti secirati, še manj analizirati. 

Ljubezen lahko samo izkusimo in skozi izkušnje odkrijemo, kaj Ona pravzaprav JE.

Izkusiti izkušnjo ljubezni? Hm!  

Da vas ne bom preveč zmedla, ne bom govorila o izkušnjah, ki so že zapisane v naši zavesti/duši/akaši in se »selijo« z nami skozi mnoge inkarnacije. Te izkušnje so ob ponovnem rojstvu tako začasno potisnjene v pozabo – v zabrisan spomin. 

Govorila bom o življenju zdaj in tukaj ... 

Vsi se rodimo - začnemo novo življenje – čisti in nedolžni. Sposobni, da ljubimo in da smo ljubljeni. Vsako dete je ob rojstvu izpolnjeno z ljubeznijo, ni potrebe da se mu pojasnjuje, kaj je to ljubezen.  

Problem je v tem, da starša ne poznata ljubezni. 

OSHO – eden najbolj znanih in provokativnih duhovnih učiteljev in mistikov našega časa – pravi: »Nobeno dete ne dobi starše, kakršne si zasluži – noben otrok nikoli ne dobi starše, ki jih zasluži. Takšni starši preprosto ne obstajajo na tem svetu. Do trenutka, ko sami postanejo starši tudi ti otroci izgubijo sposobnost, da ljubijo.« 

Otrok se rodi kot ljubezen – ustvarjen je iz ljubezni – a starši mu te ljubezni ne zmorejo dati in to vse zaradi lastnih težav. Tudi sami niso bili ljubljeni, kot bi to zaslužili. Začaran krog obnašanja do otrok ostaja - žaljiv in nespoštljiv.  

Ker starši ne slutijo, kaj je ljubezen, so prisotni dominacija, posesivnost, ljubosumje in mnogi drugi strupi, ki uničujejo ljubezen.  

Ljubezen je krhki cvet, ki ga je potrebno varovati, krepiti, zalivati; šele potem dobi svojo moč.  

Tudi otrokova ljubezen je zelo krhka. Samo pomislite, kako je otrok nemočen. Nemogoče je, da bi preživel brez nege odrasle osebe. Umrl bi - in to se zgodi tudi z ljubeznijo, če se nanjo ne pogleda z "ljubeznijo". 

Starši ne morejo ljubiti (vsaj ne z ljubeznijo, kot jo imam v mislih), ker ne vedo, kaj je ljubezen. To ne pomeni, da so za to odgovorni - tudi oni so žrtve, kot njihovi starši in tako vse nazaj ... 

Če se vrnemo v čas Adama in Eve in samega Boga izgleda, da niti sam Bog oče ni spoštoval Adama in Eve. 

Že na samem začetku jima je ukazoval: "Naredi to!" in "Ne delaj tega!" 

Delal je neumnosti, kot vsi starši. "Ne jejte sadeže iz tega drevesa!" Ko je Adam pojedel sadje iz "prepovedanega" drevesa, se je Bog oče tako razjezil, da je Adama in Evo izgnal iz raja. 

Ta trenutek izgnanstva je prisoten v vsaki družini. Starši pretijo, da bodo otroka nagnali. "Če ne poslušaš, če se ne obnašaš lepo, te bomo prepustili/zapustili/ti pretili ali izgnali." Otrok je prestrašen. Kam se naj obrne v tem divjem svetu? 

Tako otrok začne sklepati kompromise in se obnašati, kot se od njega pričakuje. Postane prebrisan in začne manipulirati. Ne želi se smejati, a če želi pri staršu kaj doseči, se bo smejal. Na sporedu je politika – vpeljan je v osnove politike. 

Otrok začne globoko v sebi sovražiti starše, ker ga ne spoštujejo. Postane zafrustriran, ker ga ne ljubijo takšnega kot je. Od njega se pričakuje, da naredi določene stvari, ker če jih bo naredil, samo potem bo ljubljen.  

Ljubezen postavlja pogoje. Ko bo vedenje pristojno, šele takrat bo prejel starševsko ljubezen. S tem, ko se otroka priuči pristojnosti, otrok izgubi verodostojnost. Izgubi občutek za notranje vrednote. Izgubi samospoštovanje in se počasi začne počutiti krivega.  

Takrat se otrok vpraša: "Pa kaj so to v resnici moji starši? Morda so me posvojili. Morda me samo slepijo, ker tukaj ni nobene ljubezni." 

Na tisoč in en način otrok vidi v očeh svojih staršev mržnjo. Odvratno mržnjo na njihovem licu in vse to zaradi takšnih malenkosti, da ne razume, kako so lahko te malenkosti izzvale takšno količino besa. Ne more verjeti! Ampak mora se predati in to sprejeti za neobhodno. Malo po malo in njegova sposobnost, da ljubi bo ubita. 

Ljubezen pa raste edino v ljubezni. Ljubezni je potrebno okolje izpolnjeno z ljubeznijo – to je nekaj najbolj osnovnega in kar si je vredno zapomniti. 

Če mama in oče nudita otroku okolje izpolnjeno z ljubeznijo in če drug drugemu ponujata ljubezen, bo tudi otrok kot bitje izpolnjen z ljubeznijo. Takrat ne bo potrebno vprašanje: "Kaj je to ljubezen?" To se bo vedelo že od samega začetka. 

Na žalost pa se to ne dogaja. Otroci se obnašajo po vzoru svojih staršev - pridigajo in se prepirajo. Starši zanemarijo dejstvo, da se vzgaja z vzgledom in ne z besedo.  

Zato je dovolj, da pogledamo sebe. Če ste ženska se opazujte – ali je možno, da se obnašate kot vaša mama? Opazujte sebe, ko ste s fantom ali soprogom: Kaj delate? Se obnašate po nekem vzorcu? 

Če ste moški obrnite pozornost nase: Kaj delate? Ali se ne obnašate kot vaš oče? Ali ne počnete podobne nesmisle, kot jih je počel on?  

Včasih ste bili vznemirjeni, ko ste opazovali svoje starše, kako ravnajo. Vprašajte se, če danes sami ne počnete podobno? 

Ljudje ponavljamo, smo imitatorji. Če tega ne bomo prekinili, ne bomo nikoli ugotovili, kaj je ljubezen.  

Zato vam ne morem dati definicije, kaj je ljubezen, ker ne obstaja. Ni viden pojav. Lahko jo samo izkusite. 

Za začetek je dobro, da se znebimo glasov svojih staršev - da se osvobodimo programa, ki ga nosimo v sebi. Treba ga je izbrisati. Ko se izvržejo glasovi staršev iz notranjega bitja, se lahko pojavi občutek svobode. 

Če v tem uspemo, začutimo do staršev globoko sočutje, kar v nasprotnem primeru ne zmoremo. V nasprotnem primeru ostane v nas do staršev prezir. Le kako jih ne bi prezirali, če so nas tako prizadeli?  

Seveda niso vedeli, da so otroka tako prizadeli - želeli so le dobro, želeli so narediti vse za dobro otroka.  

Niti oni sami ne poznajo radosti. Tudi oni so samo "roboti", pa če to vedo ali ne! Namerno ali nenamerno so ustvarili okolje, v katerem bodo njihovi otroci slej kot prej postali "roboti". 

Če želite postati človeško bitje in ne človek brez lastne zavesti, se je potrebno znebiti glasov in pogledov svojih staršev. A to ni tako preprosto. To je pravzaprav delo za vsak dan. Postati morate pozorni, ko je beseda o vašem obnašanju. Postati pozorni, ko se v vas oglasi vaša mama ali oče – prekinite in se umaknite od njiju. 

Na primer vaš fant gleda s sijajem v očeh drugo žensko. Opazujte sedaj svojo reakcijo. Ali reagirate kot vaša mama, če bi vaš oče s sijajem v očeh gledal drugo žensko?  

Naredite nekaj povsem drugače, nekaj kar vaši mami ne bi padlo na pamet. Naredite nekaj novega! Če ne, boste samo ponavljali isto zgodbo in nikoli ne boste izvedeli, kaj je ljubezen.  

Naredite nekaj, kar bi bilo vašemu očetu nepojmljivo. Prav o teh novostih se je treba spraševati.  

Lahko se zgodi, da postane ta "novost" del vašega bitja. Lahko se zgodi, da boste spoznali "novo" izkušnjo ljubezni in občutenje, da vas ljubezen izpolnjuje. 

Lahko se zgodi marsikaj, kar bi lahko imelo "okus" po ljubezni. 

Pisarka Simona