Kako lahko te je obdariti. Kako lahko je izbrati darilo zate.
Poznam tvoje/svoje želje.
Vedela sem, da po dnevih, polnih hrupa, množic in neutrudnega
dela, čakaš trenutke, v katerih se znajdeva le midva.
Čutila sem tvojo misel: »Bodiva. Midva. Najin čas. In
Ljubezen.«
Že zdavnaj občutiva eno. Ta čuječnost je moja zvezda, ki osvetljuje
pot, ko sem na videz daleč vstran od tebe.
Pa ne te dni. V teh dneh bova pobegnila. Za, nekoga nikamor,
za nekoga tako daleč, da naju nihče ne doseže. Čeprav bova tukaj. Prav zdaj.
Tik pred nosom.
Nekoč nekje sem mislila, da moram na Machu Picchu ali vsaj do
Nordcappa, da bom našla …, danes vem, da imam že vse na dosegu roke.
*
Ovila te bom v šal Ljubezni, na teme posadila toplo pokrivalo
in ponudila eno samo rokavico. Drugo bom obdržala zase. Ljubeče bom sprejela
tvojo, na videz prazno.
Kajti, ko zaobjame mojo, steče skozi naju VSE in v trenutku
poveže še tisti zadnji košček odsotnosti.
Hvaležno se podava na uživanje »mojega darila« tebi.
Ni potrebe, da zapolniva praznino, ker ta ne obstaja, čeprav
sva svoj svet ustvarila iz Niča. V njem sva si zadostna.
*
Podava se do bližnjega gozda. Samo hodiva.
Samo sva drug ob
drugem, dovolj blizu in dovolj vsak k sebi, da grejeva drug drugemu korake.
Zavijeva med kraljestvo starodavnih dreves, pokritih z ivjem
in pršcem prvega snega.
Preprostost trenutka zlijeva v večnost, ko vstopiva v »raj«.
Nikogar ni, ki bi naju lahko zmotil v predanosti brez besed in brez velikih, v
rdeč papir zavitih daril.
Darilo, ki je samo za naju, je tukaj, je roka v
roki.
Stopiva na popotovanje med korenine, prepredene z mahom, med pokljanje
suhih vejic in šuštenje listja.
Vse je tako prav in tako svetlo. Svetlo okoli najinih src, ki
bijeta vsak v svojem miru, a skupaj v ritmu Ljubezni.
*
Kako lahko te je oviti s šalom Ljubezni in poskrbeti, da ti
ne pihlja za vrat, da imaš tople roke in te prav vsega zaviti v Ljubezen.
Ljubezen teče skozi telesi, ju ovija v neskončnost, kot bi
čas izrisoval osmico.
Ko veva, kaj v resnici želiva. Niti velikih razdalj niti svetih
templjev ali znanih krajev niti dragocenih daril.
Vsa dragocenost je v naju. Preliva se čez rob, da jo lahko
deliva. Med ptice, ki žvrgolijo v spremljavi, med srnjad, ki išče hrano, med
drevesa, ki nudijo skrivalnico pred zvedavimi človeškimi pogledi.
Med objemom, ki se ga ne da skriti pred številnimi očividci narave,
ko sva in nisva sama. Med spremljevalci, ki na teh gozdnih poteh na vsakem
koraku posujejo zlate žarke.
Kako preprosto se je zliti s tabo v eno. Ko se ne ve, do kod
si Ti in naprej spet Jaz. Ali do kod sem Jaz in naprej spet Ti. Sva še zdaj? Je
čas odšel?
Vse, kar potrebujeva, imava.
Lahko bi za vedno obstala v objemu med drevesi, če naju telo
ne bi opomnilo na lakoto. Med usti in poljubom, nežno ovitim s toplo sapo, si
potešiva prvo pred drugim.
Počasi, kot da konec ne obstaja in da se po dnevu ne bo
zgodila noč, stopiva proti svetlobi, ki kliče, da se stisneva še bližje in si v
mislih poveva. Mene ni, ker sem v tebi. Tvoja polovica v meni potrdi preplet v
neskončnost vso prežet.
V Ljubezen, ki Je.
Ki ne pojenja, ker energija neukrotljivo teče, ko ni treba
prav ničesar storiti. Samo dovoliva ji, da se pretaka, ker zaupa, ker varujem,
ker sva izbrala.
Ponovno se zavem, kako lahko je izbrati darilo zate!
Podvojena sočasnost. Hkrati sprejemam tvoje darilo meni.
Iskrivost v očeh osvetli vse do zadnjega kotička duše. Pred ožarjeno
svetlobo se poskrije še zadnji drobec teme.
Ljubezen v neminljivosti. Občutenje enosti, ki hodi z nama.
Kjerkoli že sva.
Pisarka Simona&Simon
Ni komentarjev:
Objavite komentar