TRIKRAT RAZPRODANO

Ema je parkirala pred blokom. V prtljažniku avtomobila je imela nakup živil in vsega potrebnega za gospodinjstvo.

Za njo je bil delovni teden, še posebej naporen. Prvi po dopustu. Ampak utrujenost telesa ni bila kos razigranosti duše. Hitela je, da postori najnujnejše še do večera, ko je imela zmenek.

Ob misli »zmenek«, se ji je na usta prikradel nasmešek. Srce je poskočilo v nekem drugačnem ritmu. Misel se je poigravala, spogledovala in bila sama sebi zadostna. Želela si je tega zmenka.

Kot si je želela že nekaj preteklih. Hm, skoraj je že pozabila, kakšno veselje lahko prinašajo zmenkarije z moškim. Pograbila je torbico in telefon, ki je ležal na sovoznikovem sedežu.

Na ekranu se je pokazalo novo sporočilo. »Javljam ti, da sem že razprodan za danes! Žal … «

Kako razprodan?

Tako razprodan, kot koncert znane in oboževane rock skupine The Dire Straist, za katere obisk koncerta sta se dogovarjala že pred tedni?

Da, ta koncert se je dogajal ravno na ta večer, in sicer v sosednji državi. Torej ne tako daleč, kot je na primer konec sveta! Je bilo to naključje, ki je oznanilo, da se je razprodal že enkrat razprodan čas?

In kako razprodan čas tudi drugič?

V preteklem tednu sta se dogovarjala, da bosta izbirala med ogledom zelo starega slovenskega filma Cvetje v jeseni, ki ga bodo predvajali na prostem v poletnem večeru. Takšnega, ki ga vsakih toliko let pač pogledaš iz nekih nostalgičnih vzgibov. In prva konkurenca temu filmu je bil tudi ogled srednjeveške gledališke predstave v sosednjem mestu. Tudi to je bil dogovor za zmenek tega večera.

In po prebranem sporočilu je bil ta čas razprodan že tretjič.

Vedela je, da je Vid želel na humorno obarvan način sporočiti, da ga kliče delo. Nujno!

Zakaj Ema ni videla v razprodaji tega časa smešne notice? Lahko petkov večer kliče po delu?

Seveda lahko. Sploh, če nimaš dela. Ali pa, če ostalih dni ne delaš kaj prida. Ali pa, če veš, da moraš preživeti lačno družino in podobno. Če pa delaš veliko, vse dni, še veliko noči, v tem primeru pa Ema ni razumela, kateri zaslužek lahko odtehta ta čas, predhodno razprodan že dvakrat.

Kot igra:« Kdo, da več!«

Kakorkoli, Ema je vedela, da bo izstopila iz kroga razprodanega časa. Nikoli ni prenesla misli, da ji nekdo poklanja čas iz občutka dolžnosti. Če ga ima, juhej! Če ne, tudi prav. So vedno ljudje, ki imajo drugače zastavljeno prioritetno lestvico. Že dolgo ji ni več treba imeti statičnih odnosov, brez gibanja v »tisto« smer, ki nosi radost.

Katero delo je toliko pomembnejše od njunega zmenka, je vedela, da ne bo nikoli vprašala. Ker je Vid zahteval izvrševanje zastavljenega pravila: »Ne želim nadzora. Brez nadzora. Ne me nadzirati. Ne spraševat kod in kje hodim?«  

Sicer ni razumela te zapovedi, ker ga še niti ni preizkušala, niti sama ni imela tovrstnih težav. Očitno so to bili njegovi pomisleki, njegova izbira, s katero ni vedela, kaj početi.

Pomislila je, kako bi lahko s podobno razprodajo zaslužili prodajalci v trgovini z oblačili. Tabla z napisom »Razprodaja« vedno pritegne ženske in tudi nekatere moške z dovolj radovednimi pogledi, da vstopijo.

Ko se razgledajo po ponujeni robi, se oko ustavi na točno določenem kosu oblačila. Pomerjanje pokaže, da se prilega telesu kot po meri, kot ulito v pravi kalup. Plačaš zastavljeno ceno in prosiš, da izdelek hranijo zate, da ga boš lahko dvignil po delovnem sestanku, kamor ta hip ne moreš vstopiti z nakupovalno vrečico.

Prodajalec označi oblačilo z napisom razprodano. In zadeva zgleda urejena. Napaka! V prodajalno vstopi drug osebek, ki se zapiči v isti izdelek. In prodajalec, ki ne spoštuje prvega dogovora, izdelek proda v drugo. In kot se med kratkim časovnim razmikom izkaže, je to bilo izvedljivo še tretjič.

Kot, da prodajalec ne pomisli, da bi lahko to privedlo do nekih posledic, nekih povratnih dogodkov, ki bodo kasneje zahtevali klic na odgovornost.

Ali pa je v današnjem trenutku v svetu in v tej časovni dimenziji dovoljeno tudi to, da dogovor ni več vrednota?

Pa kam je Ema zašla v teh filozofskih razmišljanjih. Zavedala se je, da gleda v prazno skozi okno svojega avtomobila. Koliko časa je bila v tem sedečem krču ni vedela. Sama sebi je zapovedala, da naj že enkrat dvigne svojo zadnjo plat in odvleče ta nakup v svoje pritlično stanovanje.

Nujni opravki so postali manj nujni, ker so naenkrat dobili več časa za izvedbo.

Vklopila je štedilnik, na katerem sta stali dve veliki posodi. Ko je dvignila pokrovki, je njeni nosnici dosegel vonj slivove marmelade. Včerajšnjega večernega kuhanja ni dokončala, zato je vedela, da tega dela ne more več prestaviti na naslednji dan.

Sicer pa ji je kuhanje marmelade predstavljalo posebno zadovoljstvo in sprostitev. Kuhanje sadja je v domu vedno sproščalo vonjave, ki so stanovanje zavijale v toplino in domačnost in dale občutek: »Sem na pravem mestu!«.

Stekla je v sobo, da odloži službena oblačila in se odene v tista, ki prosti čas naredijo še bolj sproščen.

Kasneje se je lotila pospravljanja špecerije in se spomnila, da bo skrajni čas, da marmelado premeša.

Prepozno, joj, prepozno! Izdajalska kuhalnica je oznanila debelo plast sadja, prismojenega na dnu posode. Za nekaj nedefiniranih sekund se je predala obupu. Zazrla se je skozi okno po dvorišču. Iskala je nekaj, kar bi jo raztreslo. Prineslo drugo, malo prijetnejšo misel.

Pri sosednjem bloku so se zbirali, kot je običaj tega poletja, za igro pikada. Soseda jo je že pred dvema dnevoma vabila, da pride, če utegne.

Marko, ki je bil med boljšimi igralci pikada, se je na dvorišču pravkar preizkušal v vožnji s težkim motorjem svojega prijatelja. Moška sta bila zatopljena v pogovor, verjetno o jeklenem konjičku.

S pogledom proti Eminemu oknu je Marko ulovil njen pogled. Z zamahom roke in veselim nasmeškom jo je vabil: »Pridruži se nam!«

Takrat se je Ema odločila, da bo izbrala vesel družaben večer, namesto samotnega, obdanega s štirimi stenami in obilico dela.

Po hitrem postopku je zaključila s kuhanjem marmelade. Rešila je, kar se je rešiti dalo in ob tem upala, da ne bo ostal priokus po zažganem. Vsaj eno posodo je skuhala brez prismode in tako napolnila kozarce s svojim slastnim džemom. Tistega prismojenega bo pa tako verjetno pojedla sama, ker se bodo drugi le zmrdovali.

Za sabo je pustila goro zamazane posode, zaklenila vrata in se podala v petkov večer, kjer njeno mesto in njen čas še nista bila razprodana.

Pisarka Simona & Simon
(zgodba julij 2011, foto oktober 2016)