SAMO LJUBEZEN

SAMO LJUBEZEN

Kaj lahko ti dam, se sprašujem prav vsak dan?
Kaj v resnici sploh imam, da lahko ti dam?

Ko iščem v mislih milostno darilo, Sveta opozorilo,
spregledam, koliko Sonca in Dežja mi Zemlja da.

Ulovim na dlani Mesec zlat, ki pospremi me kot svat,
tja, koder Duša hrepeneča v mreže pade opoteča.

Kjer Morje veter valovi, tokovi vijejo se v vse smeri,
ne oziraje se na me, vse v Naravi po svoje gre.

Ničesar silnega ne morem dati, si mislim, ko sedim v trati.
Kot to kar prejemam vsaki dan, zato da tudi sama imam.

Pustili so me brati, ker menijo, da se ne bráti,
z nekom, ki zna svoje misli samosvoje brati.

Zdaj le tu pa tam se najde tujec, enako sam,
ki razveseli se mene, ker v meni vidi sebe.

Pa vendar ti, ki si odšel, ne pozabi, da lahko ti dam,
le to kar sama imam, tudi zate vsaki dan.

Lahko ti podarim samo Ljubezen, eno in edino, kar imam.

Ne beži vstran, ne lupi iz sebe zavisti, ne poznaš moj dan!

Če gledaš le fasado, kako veš, kaj stene nosijo,
ko same prosijo, da teža jih ne zruši in vlaga ne okruši?

Ti ni dovolj Ljubezen, kot jo znam preliti iz sebe
še na tebe in na tebe? Čeprav ni takšna

kot pričakuješ, da bi naj bila, ker ne priznavaš,
da ima Ljubezen vsaj obraza dva.

Tistega, ki ga odsevaš sam in tistega v katerega
si se ujel, ko si zrcalil svoj odmev.

Če sprejel moje boš darilo, ti dam edino, kar imam.
Lahko ti podarim samo Ljubezen, ki jo sama imam.

Pisarka Simona&Simon